Ko se včasih sprehajam po mestu, si poskušam predstavljati kako je bilo nekoč, kakšen je bil utrip na ljubljanskih ulicah. Predvsem v časih, ki so prinesli novosti in odkritja. Zamišljam si začudenje, ogorčenje, navdušenje ali neodobravanje in kritiziranje Ljubljančank in Ljubljančanov, ko se je v mestu pojavila kakšna novost. Prav zabavno je prebirati časopisne članke tistih časov, ki so hudomušno opisovali dogajanje. Naj vam povem, da novosti običajno niso dočakali z rdečim tepihom in fanfarami. Ravno nasprotno! Za pokušino pokukaj na Od prve porodnišnice do prvega hotela.

V mislih večkrat »potujem« v preteklost. Ne, ne pogrešam časov, ko ni bilo urejene kanalizacije, da ne bo pomote! Oblačila, kultura oblačenja v preteklosti je tisto, kar me je vedno zanimalo. Pa pravila lepega vedenja. Še vedno se spomnim ome: »Današnja mladina se ne zna obnašati, ne poznajo bontona. Pa kako se oblačijo! Ko sem bila jaz tvojih let, smo hodili plesat...« Pa so me začeli zanimati plesi, druženja in predvsem kako so se ljudje včasih spoznavali. Ni čudno, da sem se podala na lov za zanimivimi zgodbami. In tako je nastala (tura) Ljubljanska promenada.

O rušilnem ljubljanskem potresu iz leta 1895 sem prvič slišala, ko mi je, kot najstnici, babi Stana podarila knjigo S tramovi podprto mesto. Moj pes jo je pošteno pogrizel, a ne toliko, da se je ne bi dalo brati. Še vedno jo imam, z odtisi ugrizov navihanega nemškega ovčarja. Ljubljana je po potresu zacvetela in zasijala, k nam je prišla meni ljuba secesija. Iz kaj se je iz opisanega izcimilo? Kaj drugega kot tura Po potresu!

Ta naša Ljubljana ima toliko zanimivih zgodb! Bosonogi avguštinci, ki so bili trn v peti mestnih očetov, pa Ajdovščina, kraj najbolj trpkih slovesov našega Prešerna in še druge zanimivosti pa sem zbrala v turi Od Ajdovščine do Kazine po zgodbe fine.